Šola vožnje pri meni

Vsak ima svoj način vožnje in vsak dojema vožnjo po svoje, prav tako je bila to zame nova izkušnja in šola vožnje mi je predstavljala od začetka kar velik zalogaj, ki ga bom morala doseči. Ko se je začela šola vožnje in sem se prvič usedla za volan, so se mi tresle roke in noge. Kakšen občutek, ko moraš kar naenkrat sam prižgati avto, prijeti za volan in speljati. Tega občutka ne bom nikoli pozabila, naenkrat kontroliraš cel avto sam, čeprav imaš zraven sebe inštruktorja, se počutiš sam.

Resnično je šola vožnje nek poseben življenjski dogodek, ki te popelje v neodvisnost v nekaj novega, da ti samozavest, a hkrati veliko odgovornosti. Mene je tisti prvi dan bilo neizmerno strah, ko sem naredila prve kroge po parkirišču in ko je inštruktor rekel, da sem pripravljena in da greva na cesto. Če bi takrat videla sama svoj pogled, bi se danes pošteno nasmejala, kajti šola vožnje se je šele začela, jaz pa že na cesto. To mi ni bilo jasno.

Vendar je inštruktor predvideval in prepoznal, da sem pripravljena. In smo šli že prvo uro vožnje na cesto, takrat je šola vožnje zame postala veselje, ko sem jaz spoznala, da mi vožnja gre in da to ni nič tako groznega, sem začela uživati v vožnji v prestavah in vsaka ura vožnje mi je še kako hitro minila. Tako je šola vožnje postala užitek in komaj sem čakala na njo, da spet grem za volan. 

Bala sem se še edino prve vožnje v gostem prometu v centru mesta, vendar sem tudi to zmogla, ker sem se do takrat že vse naučila in bila pripravljena. Meni bo inštruktor in šola vožnje ostala vedno v lepem spominu, kajti prav lepo mi je bilo voziti, ker sem imela dobrega inštruktorja, še danes vem katera šola vožnje je bila in kateri je bil moj inštruktor in ga tudi pozdravim, ko ga vidim.