Še vedno se spomnim, kot da bi bilo včeraj. S fantom sva se odločila, da bova šla po psa. Imela sva že vse nagledano in zmenjeno, vendar je bilo treba še vedno počakat, da mladič odraste pri mami do dveh mesecev. To sta bila moja najdaljša dva meseca. V tem času sem se zelo pripravljala in premišljevala, katere brikete bo pes jedel, kje bo spal, kam mu bom dala posodico, kje bodo povodci, ali bo naš pes lahko bil na kavču, ali bo lahko bil na postelji. Kako ga učit trikce, kaj lahko pes je, česa ne sme jest, kaj je nevarno, kako skrbeti za mladiče, kako ga navadit da lula zunaj,… skratka vse tiste male začetniške stvari. No prišli smo tudi do točke, ko sem hotela nabaviti posteljico za psa. Bil je malce problem, ker nisem vedela, koliko bo pes zrastel, koliko bo velik. Ta pasma, ki sva si jo izbrala, je velikost nihala. Hotela pa sem se izognit dvojnemu kupovanju… najprej za mladiča in nato za odraslega psa.
Žal nisem poznala nobenega, ki bi imel isto pasmo, vzrediteljico pa sem že toliko bombardirala z ostalimi vprašanji, da se mi je to zdelo zelo nepomembno, da jo motim še za to. Malček sem po googlala, koliko večja more biti postelja od psa. Tukaj sem zasledila ene zanimive mere, ki sem se jih držala. Malce se mi je zdelo veliko, ampak plac v stanovanju je bil. Ko sem se končno odločila, katero pasjo posteljico bom vzela, sem jo v trgovini še enkrat premerila in preverila če so prave dimenzije. Po dimenzijah v živo, se mi je zdela v redu, dovolj velika, če ne celo premajhna. Ko sem jo prinesla domov in jo postavila na mesto, sem pomislila, da mi morda lahko bila manjša. No danes naš odrasel pes na tej postejli lahko spi z stegnjenimi tacami, na hrbtu, s pelušom, ni da ni. Lahko bi bila kaj manjša, ampak on je gor čisto komot in placa ima več kot dovolj. Od viška ne boli glava. …