Inovacijski management ( v nadaljevanju IM) je pogosto uporabljena besedna zveza, v smislu, da dostikrat pojmom dodamo besedo management, da je ta
bolj iztržljiva. Pravzaprav se tega modernega izrazoslovja okoriščajo različne poslovno-svetovalne organizacije. Izobraževalne institucije pri tem niso nobena izjema. Problem je v tem, da ta beseda za vse in za vsakogar predstavlja zbirni rezervoar za stvari, za katere ne vedo, kam z njimi oziroma jih niti ne razumejo.

V današnjem času IM razdelimo na tri večje ravni: individualno, organizacijsko in družbeno raven. Vse tri ravni so prisotne vsakokrat, ko poskušamo diskutirati ali pojasnjevati IM. Individualna raven predstavlja posameznikov fokus. Področje psihologije razlaga in uči, kako, kaj in zakaj smo ali nismo sposobni ustvarjati inovacije preko ustvarjalno-inovativnega razmišljanja. Vedenje posameznika, ki je povezano s prilagodljivostjo, spremembami, izzivi, samoorganiziranostjo in varnostjo, so fantomi,  ki jih navaja literatura o IM. Organizacijska raven sporoča , da se morajo organizacije danes, vsaj v zahodnem svetu, spopasti z izzivi ter spodbujati ustvarjalni potencial posameznika, tako da prispevajo k rezultatu, ki je usmerjen k razvoju inovativnega poslovnega razvoja. Če ne bi bilo upravljanja ustvarjalnega posameznika v skupini, ekipi ali na organizacijski ravni, bi bila uporabnost IM za organizacije omejena. Področja, kot so psihologija organizacije, modeli samoorganiziranja, timsko delo, različne managerske strategije, management procesov in različni organizacijski modeli, so pomembna področja, ki so del literature o IM.

Zadnjo raven, ki jo moramo vzeti pod drobnogled v IM, je družbena raven. Danes ljudje, kot je na primer Richard Florida, trdijo, da smo se premaknili iz informacijske družbe v  ustvarjalno družbo, v kateri bodo ustvarjalni posamezniki in ustvarjalne organizacije vodile delovanje družbe v prihodnosti. Glede na to, da delo predstavlja največji del nase družbe, moramo razmisliti o spremembi, o tem, kakšne službe in vrste dela bomo opravljali v prihodnosti. Torej IM zadeva tako posameznika, skupine posameznikov, organizacije kot širšo družbeno perspektivo. Potrebno znanje najdemo v specifičnih področjih, kot so geografija, psihologija, politologija, sociologija in ekonomija, pa tudi druga znanja pomembno prispevajo k IM. Mnogi trdijo, da je IM področje, ki je zelo multidisciplinarno.

Koncept inovacije

Že od Edisonove 'tovarne inovacij' iz leta 1890 (zbral je izumitelje in jih prisilil, da so bolj aktivno sodelovali med sabo pri ustvarjanju inovacij) je bil in se vedno je inovacijski proces v središču IM. Obstajajo mnoge teorije, ki na različne načine pojasnjujejo gospodarski razvoj in rast in, ki podajajo razlago o moči, ki jo ima ta razvoj v zasebnem, javnem in civilnem sektorju. Inovacije in inovacijski proces so v središču teh pojasnjevanj. Ko govorimo o inovacijah, moramo popolnoma razumeti koncept inoviranja v najširšem pomenu.

Razumeti moramo, da gre za nekaj novega, neko stopnjo novosti, ki mora nekomu predstavljati uporabno vrednost in korist. Povedano drugače, inovacija je nekaj, za kar je nekdo pripravljen plačati in kjer je tudi nekdo, ki je pripravljen to izdelati in ponuditi na trgu. Le takrat, ko je narejen premik med tema dvema dejstvoma, imamo inovacijo. Vse prevečkrat besedo inovacija uporabljamo, če ni prisotnih teh dveh dejstev. IM mora pokriti celoten proces: od ideje do prodaje na trgu. V tem je razlog, zakaj so mnogi začeli uporabljati izraze, kot so ustvarjalni management, tudi idejni management, za proces oblikovanja ustvarjalnih poslovnih modelov. Omembe je vredno, da tudi če imajo podjetja boljše in večje ideje, ni nujno, da bodo rezultirale kot inovacije. Danes je ustvarjalna industrija, ki zajema tako idejni kot ustvarjalni management, velika industrija, ki ji je prepuščeno okoriščanje z idejami. Mnoga podjetja se borijo ne z zadostnim številom idej, ampak s prevelikim številom. Podjetja duši preveč idej in premalo izdelanih inovacij. Zato potrebujemo inovacijske managerje.

Tretja generacija inovacij

Kot je bilo omenjeno prej, je inovacijski proces v središču IM. V letu 2oo9 si ne znamo predstavljati družbe brez inovacijskega procesa. Uvodoma moramo poudariti, da za to, kar danes imenujemo tretja generacija inovacij, velja naslednje:

- Inovacijski proces se pogosto zgodi tudi izven profitnega sektorja.

- Tehnološki razvoj je le en od mnogih področij, v katerega moramo biti usmerjeni.

- Inovacija je bolj proces kot stanje ali zatečeno dejstvo.

- Globalni dejavniki imajo vsaj enak vpliv, če ne večjega, kot običajna ekonomska dejstva.

To spremeni naš pogled na inovacije, ki je sprva zajemal R&R področje, Stage Gate metode in usmerjenost na tehnologije, ki naj bi vodile k inovacijam in kjer so potrebe podjetij prevladovale nad družbenimi potrebami. Ta pogled se je spremenil - danes so pri ustvarjanju inovacij potrebe družbe pomembnejše kot potrebe podjetij.

Faze inovacije

Po desetletju raziskovalnega dela o inovacijskem procesu lahko govorimo o treh pomembnejših fazah, skozi katere morajo podjetja in organizacije, da lahko izdelajo inovacije - iniciacija, start-up in take-off. Te tri faze so v resnici zelo podobne tistim v sistemski teoriji, ki ravno tako govori o treh fazah - input, transformacija in output. Čeprav je ustvarjalno/inovativno razmišljanje nelogično, lahko pogosto vidimo, da je sistematično in usmerjeno k racionalnemu analitičnemu načinu razmišljanja, ki je logično. To je lahko eden od razlogov, zakaj je tako težko upravljati inovacije, saj se znanje nenehno razvija in v inovacijskem procesu je dostikrat treba narediti nekaj korakov nazaj, preden lahko narediš nekaj korakov naprej, v naslednjo fazo. Tudi, če zapustiš fazo in se vrneš na prejšnjo, ni to nič neobičajnega za podjetja, kjer se sistematično procesirajo inovacije. Največja lekcija, ki smo se je naučili, je ta, da inovacijski proces ni linearen proces in je povezan tako z nelogičnim kot logičnim razmišljanjem.

Inovacijski proces

V zadnjih petih do šestih letih smo priča eksploziji storitev, ki ponujajo rešitve za nove podjetniške začetke, kot je na primer idejni management, ustvarjalni management. Izkušnje iz prakse so pokazale, da ideje niso dovolj. Prevečkrat potrošimo preveč časa za kategoriziranje idej in štetje, koliko idej smo proizvedli, namesto da bi razvijali takšne ideje, ki bi dale rezultat in se razvile v inovacijo. Ključ je v tem, da še preden kupec ve, veš sam, katere so 'nove' potrebe. Zdi se, da smo obtičali v start-up fazi in pozabili, da inovacije bazirajo na ustvarjalnem razmišljanju  in novem znanju. Za boljšo ilustracijo navajamo nekaj primerov inovacijskega proesa. Pomembno je razumevanje, da lahko proces poteka na različne načine glede na panogo in tip podjetja, vendar pa tudi, da različne faze predstavljajo korake, ki so enaki v vseh panogah - faza iniciacije, start-up in take-off. Vse se začne z novim znanjem, zato je faza iniciranja ideje kot peskovnik, preko katerega prihajamo do novega družbenega pojava. IM danes zares potrebuje novo znanje in dejstvo je, da bodo družbene potrebe in potrebe potrošnika določale, ali bo ideja dobičkonosna ali ne. Poglejmo uspešnost iPod-a. Apple sploh nima najboljšega digitalnega aparata, ampak ga ima Creative Lab. Kar pa je Apple dobro zaznal, je bila potreba po »kul« dizajnu in potreba po sposobnosti enostavnega nalaganja glasbe in poslušanja glasbe po lastnem izboru. Ostalo je zgodovina. Njihova proizvodnja je poznana, prav tako distribucija in prodaja. Kar jih je naredilo posebne, je, da so to delo opravili prvi. Pogled navznoter (insight) pomeni, da uporabiš svoj problem kot novo znanje, ki izhaja iz preteklih izkušenj, povezanih s tem problemom. Kako bi lahko npr. v 3M izdelali post-it-e brez osnovnega znanja o lepilu? Namesto da so papir nalepili na površino, premazano z lepilom, so obrnili logiko in dali lepilo na papir. Kaj smo uporabljali pred postiti? Najbrž je večina od nas uporabljala sponke za papir. Pomembno je dejstvo, da je 3M ponudil rešitev velikega problema, ki je izhajal iz potreb, ki so obstajale, vendar niso bile izražene. Post-it-iso tako rešili potrošniško potrebo in jo še vedno rešujejo.

Biti moramo tako divergentni kot konvergentni

Primera iz Apple in 3M sta samo najbolj znana, vendar inovacijskim managerjem sporočata, da se inovacije začnejo z razvojem novih znanj, ki temeljijo na razmišljanju, ki je drugačno kot tisto, ki ga uporabljamo v vsakdanjem življenju. Razširiti moramo perspektive in uporabiti nelogično razmišljanje - postati moramo divergentni in sprostiti ustvarjalne sile v sebi, v organizaciji in v družbi. Na drugem koncu inovacijskega procesa je pomembno spoznanje, da nobena inovacija v resnici ni inovacija, če ni prodana na trgu. Delal sem s številnimi strankami, ki so končale pri sijajnem poslovnem načrtovanju, ki nikoli ni doživelo uresničitve. Zapravili so ogromno denarja, ko so razvijali dobre in konkretne poslovne primere, vendar jih nikoli niso plasirali na trg.

Tukaj mora inovacijski manager razumeti, da je inovacijski proces ničvreden, če idej ne more spraviti na trg. Po ocenitvi, kaj je poslovno mogoče, je še vedno potrebno idejo umestiti v marketinške načrte organizacije, v načrte produkcije, v distribucijo in različne prodajne poti ...

Glavno sporočilo je, da je inovacijski proces sestavljen iz divergentnega in konvergentnega razmišljanja. Kot je bilo omenjeno v prejšnjem primeru, je po številčnem ustvarjanju idej potrebno opraviti selekcijo idej, ki jih želite potisniti v start-up fazo (razvoj poslovnega načrta). Pomembno je tudi, da se pred izdelavo produktov ali storitev testirate svoje domneve in se odprete k povratni informaciji, ki jo poda potrošnik.

Multidisiplinaren dostop

Čeprav smo se pogovarjali samo o inovacijskem procesu na višjem nivoju, so se pokazali določeni izzivi, ki jih morajo inovacijski managerji vzeti v obzir. Ne samo, da imamo različne platforme znanja, moramo znati menjavati med divergentnim in konvergentnim razmišljanjem, poznati moramo današnji poslovni fokus in priložnosti v prihodnosti, se znati pogovarjati tako s sodelavci kot z managerii in nazadnje, odpreti se kaotičnemu okolju, ki ga moramo nekako sistematično upravljati. Na koncu moramo poudariti, da je inovacijski proces kompleksen družbeni proces, kjer se meja med diskusijo in realizacijo premika. IM je očitno multidisciplinaren in poln izzivov, s katerimi se morajo organizacije v danasnji družbi soočiti. Kot inovacijski manager niste zgolj odgovorni za uvedbo inovacij v organizaciji, temveč tudi za nagrajevanje novih iniciativ, raziskavo in razvoj inovativnih izdelkov, storitev in poslovnih modelov ter za vodenje kvalificiranih inovativnih članov ekipe in zaposlenih.

Obvladati morate tako top management s strateškim odločanjem kot motivirati zaposlene za ustvarjalno in podjetno delovanje, pa tudi za pripravljenost na spremembe. Če ste sposobni deliti znanje v inovacijskem procesu in ste hkrati sposobni upravljati timsko delo, ste blizu funkciji inovacijskega managerja in obvladovanja področja upravljanja z inovacijskim managementom.  (Vir: GEA Forum, št.3. Ljubljana 2009)